Refleks rdeče luči

Refleks rdeče luči je nasproten refleksu zelene luči in je skupen vsem živim bitjem s hrbtenico.
Služi kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo.

Če je refleks zelene luči podoben stopalki za plin v avtomobilu, je pri človeku refleks rdeče luči podoben zavori v avtomobilu. Ob nenadnem glasnem poku ali ropotu se aktivira in pokrči mišice sprednje strani telesa.
Trebušna mišica se skrajša, napnejo se prsne mišice, ki glavo potegnejo naprej, napnejo se notranje stegenske mišice, poveča se pritisk na mehur.

Na podzavestno zakrčenost refleksa rdeče luči oziroma mišice sprednjega dela telesa, močno vplivajo čustva in čustvene travme. Ob stalno prižganem (zavestnem, večinoma pa podzavestnem) refleksu rdeče luči postane drža starikava, nagnjena naprej, z grbo in kurjim vratom. Dalj časa aktiviran refleks povzroči plitko dihanje, aritmijo, astmo,
hemoroide, ploska stopala, migrene, zvonjenje v ušesih, težave s prebavo in presnovo, bolečine v ramenih, kolkih, kolenih in stopalih, občutek brezvoljnosti, žalost, depresijo in napetost ter utrujenost.

Skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih,
pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja ter kronična utrujenost so tipične lastnosti oseb s pretirano podzavestno aktivacijo refleksa rdeče luči.
Probleme običajno vidijo večje, kot so v resnici. Tak človek je tih ali pa pretirano glasen, glavo drži nekoliko naprej, njegov prsni koš je stisnjen dihanje plitvo in hitro. Tesnobo in strah občuti takrat, ko se mu ni treba bati ničesar, bled je in brez energije. Med hojo dela kratke korake, videti je utrujen, počasen ter previden. Z leti se mu telo grbasto usloči.

Povzeto po Aleš Ernst, učitelj AEQ metode® 5. stopje