stres

Stres

Stres

Preden nadaljujte s prebiranjem tega članka se za hip ustavite in premislite o naslednjih vprašanjih:

Kaj je zame stres? Kako občutim stres? Znam ločiti med stresnim načinom in umirjenim načinom delovanja? Sem pod stresom tudi, ko grem spat ali sem na dopustu? Ali se znam popolnoma miselno in telesno sprostiti?

Stres je odziv sistema na nevarnost oz. spremembo v nas, predvsem pa v naši okolici. Namenjen je lažjem prilagajanju. Poznamo tri vrste stresa. Fizični, kemični in čustveni stres. Fizični se zgodi ob udarcih, poškodbah, zlomih, urezninah. Kemični stres je posledica različnih substanc, ki jih zaužijemo. Čustveni stres pa se zgodi ob različnih travmatičnih, ali manj travmatičnih izkušnjah, ki v nas vzbujajo negativna čustva (jeza, strah, skrbi, žalost itn.)

Stres tudi delimo glede na dolžino trajanja in sicer na dolgotrajni in kratkotrajni stres. Stres je sam po sebi odličen, saj nam da energijo, ki je potrebna, da spremenimo ali se odstranimo iz situacije, ki nam povzroča sistemsko neravnovesje. Ko zaznamo grožnjo, naš živčni sistem preklopi na simpatični način delovanja v katerem se poveča frekvenca srčnega utripa in poveča krvni pritisk, mišični tonus se poveča, sproščati se začnejo stresni hormoni kot sta adrenalin in kortizol, da bi se pripravili na beg ali boj.

stres

Energija iz organov se potegne v mišice, da so čim hitrejše in močnejše. Energija iz sprednjega dela možganov se potegne nazaj, da smo bolj dejavni. To pomeni, da se nam zmanjša kreativnost in delujemo bolj avtomatizirano, robotsko, podzavestno. Dihanje se popači in postane plitko in hitro, kar še dodatno poveča napetost v sistemu in spodbuja misli in čustva skrbi in strahu.

Kratkotrajen stres lahko zelo lepo ponazorimo v naravi na primeru lovljenja. Zebra se v miru prehranjuje, ko začuti, da je v nevarnosti in da jo je začel loviti lev, preklopi na simpatični (stresni – beg ali boj) način, da telo pridobi več moči in energije, ter lažje pobegne pred nevarnostjo. Relativno hitro po tem, ko zbeži zopet preklopi na parasimpatični (umirjen) način in se zopet prehranjuje naprej, kot pred stresnim dogodkom.

Pri človeku je podobno, toda človek lahko s svojim spominom, mislimi podoživlja in se spominja travmatičnih, stresnih dogodkov iz preteklosti in podaljšuje delovanje simpatičnega načina delovanja tudi dolgo po tem, ko je stresna situacija mimo.

Druga podobna situacija, ki sproža podoben efekt simpatičnega načina, kot usmerjanje misli v travmatične izkušnje v preteklosti je zamrznitev. Osebo moti, jezi neetično ravnanje svojega nadrejenega vendar si ne upa, ne more ali ne sme jasno komunicira ali skozi dejanja spremeniti odnos do situacije, začet z iskanjem delovnega mesta, saj ima doma družino in si ne more privoščiti biti brez službe. Konstantna jeza, ki se skozi čas spremeni v žalost in strah saj se nič ne spremeni povzroča, da je oseba neprestano v begu ali boju, ki se nikoli ne izklopi, mišična napetost se iz dneva v dan veča.

Tretji način za podaljševanje oz. vklapljanje bega ali boja je predvidevanje prihodnosti oz. pripravljanje na najhujše z namenom , da bo oseba čim manj prizadeta, če se bo to zgodilo. To pomeni, da lahko samo z mislimi vklopimo simpatični način, ki v nas sprošča hormone stresa, čeprav smo v postelji in se pripravljamo na spanje. Te misli, bodo povečale napetost in spanec bo poslabšan ali pa se bo oseba tako »zaštrikala« v slab izid v prihodnosti, da ne bo celo noč spala.

stres

Problem ni v kratkotrajnem stresu. Problem nastane, ko oseba doživlja veliko mini stresov čez dan v obliki neprestanega zvonjenja  telefona, ogromno opravil in odgovornosti, nerazčiščeno situacijo ali odnos z partnerjem ali v službi, premišljevanje o negativnih dogodkih iz preteklosti, predvidevanje neprijetne prihodnosti, neprestano hitenje. Lahko še dodamo kakšen hujši stres, ki vse skupaj znatno poslabša.

Če povzamem, ko je oseba nenehno v stresu se dejansko osredotoči lahko samo na ali sem dobro?, kje je varno? in kako dolgo bo to še trajalo?. Čas postaja prepomemben in ljudje so odvisni od njega, razmišljanje temelji na pretekli travmatičnih izkušnjah, zato smo pripravljeni na najhujše možne razplete in menimo, da ni nikoli dovolj časa.
Stres nas tudi uči biti vedno bolj sebične, kajti ko smo v nevarnosti naš ego le skrbi za sebe, da preživi. Osredotočeni smo predvsem nase in materializem, izgubljamo pa možnost čutenje sebe in okolice, sočutje, ljubezni in hvaležnosti.

Ko je oseba dalj časa v simpatičnem načinu delovanja živčnega sistema, pa naj si bo na zavedni ali nezavedni ravni ali pa je to lahko posledica realnih dogodkov v sedanjosti ali pa iluzij iz preteklosti, se enostavno na ta način delovanja navadi in postane domač. Simpatični sistem postane dominanten in je prižgan 24/7 tudi, ko gre oseba na dopust, počiva, spi… To se zgodi zaradi tega, ker naši možgani za vsako misel ali delovanje sprožijo svoj nevronski vzorec. Če se ta vzorec večkrat ponovi postane avtomatiziran, priučen, navada in ga uporabljamo na nezavednem nivoju. Težava pri simpatični dominanci pa je ta, da je telo v neprestani preži pred nevarnostjo.

Celotni sistem je v hudem neravnovesju. Ko to traja mesece ali leta, privede do bolezni, saj telo nima energije za zdravljenje, obnovo, celjenje, ker je vsa energija usmerjena v beg in boj. Podobno kot če bi država vsa sredstva proračuna usmerjala samo v vojsko. Zdravstvo, šolstvo, infrastruktura pa bi ostale brez vsega.

Najprej začne telo sporočati signale v zavest naj se ustavi in umiri, naj se nauči delovati drugače, naj spremeni način razmišljanja in dejanja, ki povzročajo to stanje skozi bolečino v križu, vratu ramenu. Kratkotrajno, če ni pravega razmerja med stresnim in umirjenim načinom, pride do prehlada in manjših bolezni saj je energije manj tudi za delovanje imunskega sistema, ki je tudi oslabljen. Dolgoročno pa se sistem utrudi in izčrpa, organi imajo malo energije, zato je njihovo delovanje poslabšano (prebavne motnje, zgaga, aritmija, povišan krvni pritisk…) celoten sistem se bori, zato nima časa ustvarjati novih celic, se učiti delovati drugače, nima energije za učinkovito zdravljenje, nima energije za ustvarjanje sprememb.

stres

 

Ker se naučimo biti v simpatični dominanci je edini način povrnitve ravnovesja in homeostaze, da se naučimo izklopiti način bega ali boja in preklopiti na parasimpatični, umirjen način. To lahko zelo učinkovito in uspešno doseže z učenjem AEQ metode in AEQ dihanja.

Bolj ko skozi AEQ vaje sproščate mišice in večate telesno zavest, bolj realno čutite sedanjost in lažje sprejemate odločitve, ki so realne in niso vzorec iz preteklosti. Manj kot so mišice kronično napete, bolj umirjen je sistem in bolj se znate sprostiti, ter predati počitku. Učinkovitost porabe lastne energije se izjemno poveča, kar sistemu omogoči presežek življenjske energije. Presežek energije pomeni, da imajo vse aktivnosti v telesu dovolj energije za zdravo, urejeno delovanje in ostaja nam je še več za ustvarjanje novih stvari znotraj nas ali v naši okolici.

Izboljšano urejeno, poglobljeno, umirjeno dihanje spodbuja delovanje parasimpatičnega živčnega sistema. Konstantna pripravljenost na beg ali boj se odpravi, povrne se kreativnost, umirjenost, radost in užitek.

Večje zavedanje skozi učenje AEQ vam omogoči tudi, da boste bolj kvalitetno in prej definirali kaj vam povzroča stres, kako in kdaj ga občutite, in zavestno preklapljati med stresnim in umirjenim načinom, ko ga potrebujete. Posledično prej zaznate, kdaj pretiravate in se ustavite preden vsa ustavi bolečina. Lažje in bolje pa znate tudi zavestno izbirati misli, besede in dejanja, ki so v skladu s sedanjim trenutkom.

Bolečine, težave in bolezni se samo pojavijo, ko smo v neravnovesju in v telesu pride do energijske blokade ali pa je v določenem delu telesa preveč energije. Na dolgi rok je v življenju pomembno samo ravnovesje. Ko smo v ravnovesju na vseh področjih življenja, smo v homeostazi, vsega dobrega je dovolj in ravno prav. Bolezni, težav in bolečin ni, ker je pretok energije urejen. Učenje AEQ metode in AEQ dihanja je zelo dober in učinkovit korak v tej smeri.