dihanje – vdih/izdih je primerljivo z pojmi prejemanje/dajanje, odpiranje/zapiranje, širjenje/krčenje.
Namen dihanja je, da čim bolj učinkovito izmenjavamo pline med zrakom in krvjo v pljučih. Kisik iz zraka, ki je za človeka najpomembnejša snov, postane tako dostopen vsem telesnim celicam, ob prisotnosti kisika se v celicah sprošča energija, ki jo celice potrebujejo za svoje delovanje. Po drugi strani pa se iz telesa izloča ogljikov dioksid, ki je produkt celičnega metabolizma. Dihanje, če je ustrezno, omogoča ravnovesje v telesu in homeostazo v celicah. Od kakovosti dihanja je odvisno, kako se počutimo, kakšno je naše zdravje, imunska odpornost, stanje uma, kakšni so čustveni odzivi.
Kakšna pa je realna slika dihanja v večini primerov? Globoko, počasno neslišno trebušno dihanje ali dihanje z diafragmo je bolj domena dojenčkov in malih otrok, kot pa mladostnikov in odraslih. Zakaj pride do sprememb v načinu dihanja?
V življenju se že kot otroci srečamo z mnogimi situacijami, ki ustvarijo čustva, ki so za nas preveč boleča in se z njimi nočemo soočiti. In tako se naučimo, da zmanjšamo svojo občutljivost; to se zgodi, ko pričnemo dihati plitko oziroma zadržujemo dih. Zavarujemo se pred premočno jezo, strahom, žalostjo in krivico, na žalost pa tudi pred doživljanjem sreče, radosti, veselja in ljubezni. Zgodaj se naučimo tudi, da starejši, na primer starši, določenih čustev ne sprejemajo in odobravajo, da so določena čustva, sploh intenzivna, tako rekoč nesprejemljiva ali nezaželena. Pred izlivom takšnih čustev se kot rečeno zaščitimo z zadrževanjem dihanja.
Drugi razlog za odsotnost trebušnega dihanja, predvsem pri ženskah, je tudi prepričanje, kako moramo izgledati. Pri pravilnem dihanju se nam namreč trebuh poveča zaradi spuščanja prepone v trebušno votlino, kar se marsikomu ne zdi lepo. Spomnim se, da so nas v otroštvu učili: Trebuh noter, prsi ven! V resnici pa je bilo to namenjeno pokončni ravni drži.